DRAGA M.

0

Še kar slišim tvoj glas in slišim tvoj glasen in radosten smeh. Pred seboj vidim tvoj prečudoviti obraz in čutim tvoj stisk, vedno močan, ljubeč in dišeč. 

Toliko lepih spominov, odštekanih zgodb in dogodivščin delimo s teboj, zato vem, da si v življenju zares uživala. In misel na to me vedno znova potolaži.

Vsi, ki smo bili tvoji prijatelji (in ni nas malo), smo bili kar malo važni in ponosni, da si nas izbrala, saj si pritegnila pozornost kjerkoli si se pojavila in to ne samo zaradi zunanje lepote, ki je bila očitna, ampak zaradi svojevrstne karizmatične energije, ki nas je vse privlačila in lepila nate kot magnet.

Ob tebi nismo bili navadni ljudje, ampak smo se počutili kot da smo nekaj zelo posebnega, čeprav si bila Ti tista posebna oseba, srčna in topla, s prefinjenim občutkom za stvari in za ljudi. Nikoli nisi pozabila na vse naše pomembne datume, vzela si si čas tudi, ko ga nisi imela in si nas redno razveseljevala s svojimi norimi domislicami. Vse si počela s strastjo in z neverjetno senzibilnostjo in navdušenostjo. Pri tebi instant kuhanje in instant življenje nikoli nista bili opcija.

Poleg notranje lepote, očarljivosti in ženstvenosti si imela neverjeten smisel za lepa oblačila, parfumčke, ličila in nas punce naučila pomembno življenjsko lekcijo – da si lahko privoščimo tudi kakšno dražjo šminko ali plašč več (tudi preveč) in brez slabe vesti uživamo v življenju. “Življenje ni trpljenje”, si ponavljala. In tega se, seveda, držimo. Ker ti si to znala.

Uživala si v vsakdanu, v malih stvareh. Naučila si nas kupovati cvetje, zase in za druge. Naučila si nas kaj je dehteči vrt, kaj je dober nakit in kateri je najboljši parfum. Kuhala si vrhunske in najbolj zakomplicirane jedi. Peljala si nas na najbolj odštekane predstave in na najbolj nore koncerte. Prirejala si druženja na mali terasi sredi Ljubljane, organizirala srečanja in majhna presenečenja in zato smo bili tako radi v tvoji bližini. S tabo je bilo še najbolj navadno pitje kavice prav poseben in nepozaben dogodek. Vsakega posebej se spomnim.

Bila si zares dobra prijateljica – meni, mojim prijateljicam in mnogim drugim. Vsakemu od nas si privoščila srečo in uspeh, zraven pa si glasno navijala in za nas stiskala pesti. Dovolila si nam, da smo taki, kot smo in nas vzpodbujala, da bomo še lepši, boljši in močnejši. Kako zelo pogrešam sebe v tvojih očeh. 

Tvoj vsakdan je bil lep, poln dišav, humorja, senzibilnosti, empatije in topline. Zaljubljena v Dalmacijo, v besede in verze, v mestne ulice, v prepolne kafane, v dobro hrano, v originalne kletvice, v ljudi in v življenje … vse to me tolaži.

Hvala ti za vsa potovanja, za vse življenjske nasvete, za vse gentlemanske geste, za vzpodbudne besede, za močne stiske, neštete poljube, za nočne pogovore in za smeh do solz. 

Hvala ti za prijateljstvo, ki je bilo neponovljivo, globoko in brezmejno, kot širno morje s katerim sta se leto nazaj združila v eno … to me tolaži.

Jugo će, kažu oni što vide
Da ponovo krećem na put za nigdje
Jugo se sprema, valovi dižu
Pogledi njeni me više ne stižu
 
Dalekim sad plovim morem
Zaboravljam naše zore
Ostaje mi samo more
I vjetar što tuče u lice i dušu
 
Galebovi u daljini, more i ja u blizini
Prilazi mi, ja mu pričam
O ljubavi jednoj što bila je davno
 
Okreće jugo, more već vrije
Bog je uz mene, strah me nije
Samo što dalje, druga obala zove
Mislim na sutra, ostavljam snove
 
Rakovi, školjke i morske alge
I mnogo, mnogo kamenog cvijeća
Na grobu tvome umjesto svijeća
Svjetleće ribe držat će stražu 
 

Vsi te pogrešamo, zelo.

To me tolaži.

 

#jugo #dalekaobala #inmemoriam

Nalagam, počakaj...