100 x S FILTROM. BREZ CUKRA.

0

Včeraj me je v kategoriji Prispevki – dodaj nov, prijetno presenetila lepa, ta okrogla stotica. Sto! Sto tekstov, sto objav s filtrom, brez cukra. Več kot sto dolgih, čudovitih in čudnih večerov angažiranega tipkanja za računalnikom, tipkanja na letalu, na trajektu, na otoku, v čakalnicah in predolgih vrstah na pošti in ponoči ob mojem sinku, ki je včeraj zakuhal.

Ko sem se dve leti nazaj lotila pisanja, tako malo za dušo in za mini pobeg od vsakdana, si nisem predstavljala, da bom jaz (neorganizirana, ki sicer to že zdavnaj več nisem) zmogla tako disciplinirano pisati vsak teden in vsakih nekaj dni sestaviti tekst, ki mi bo predstavljal NEKAJ. Da bom vsak teden zbobnala skupaj takšen tekst, ki bo meni in še nekomu kaj pomenil in tekst, ki ne bo zgolj prevod citatov vsesplošnih življenjskih modrosti. Ares? Samo sebe sem prestrašila, ko sem si, kot najstrožja ambiciozna urednica, zastavila cilj in nalogo, da bom objavljala vsak torek, kar je takrat (in še danes) ob redni službi, ob popoldanski drugi službi, ob dveh malih driskicah, ob možu, ob prijateljih in ob vseh drugih motečih elementih (gintonicih) predstavljalo precejšnji izziv.

Ampak po vseh teh objavah, stotih (danes sem pa lahko bolj natančna), je to, da lahko vsak teden pišem o čemur jaz hočem in kakor hočem (s filtrom in higiensko mejo, tudi če na račun izbrisanih vrstic z manj efekta) je postalo moje dihanje in nič manj kot to. In četudi pisanje teh lahkotnih objav še vedno predstavlja zelo majhen delček mojega vsakdana, pa zato zavzema kar precejšnji in pa pomemben prostor v mojem dojemanju sebe. Zdaj res vem, da obstajam.

Največji izziv pri pisanju je tudi po stotih objavah (in malo večji hitrosti) še vedno definitivno ta, da pišem redno, brez izjeme in brez izgovorov, ki bi bili sicer vsi po vrsti zelo upravičeni. To je prekleto težko. Najti in zahtevati in ustvariti čas, ki nikoli ni na voljo, vsak teden znova še vedno predstavlja največji izziv, saj moram v dnevno in nočno izmeno stlačiti redno in popoldansko službo in čas za družino, pa čas za zamudno obešanje, zlaganje in distribuiranje perila po sobah in pa pomemben čas za jogo pri Urši in moj najpomembnejši čas za kavo v tišini, brez katere ne morem. To je prekleto težko.

Ampak to, da sem ti polepšala dan, in to, da si se zjokala, in to da ti je odleglo, in to da si se opogumila, in to, da si naredila spremembo, in to, da si mi rekla, da je to moje poslanstvo, in to, da se Driskice in Kurčeva figa že ves ta čas pišejo z veliko začetnico in so se udomačili v marsikateri dom in v tvoj besednjak, to je res zelo kul. Zato bom vse moje tekste (in kar nekaj novih) zbrala in jih izdala v knjigi. Založbe so rekle – da. Pa okej, naj bo to en spomin na ta čas, ki se ga bom rada spominjala, ko bom bakica.

Čeprav v mojih tekstih redno omenjam mojega Bika, Malega in TaVelko (brez katerih vseh teh torkovih vprašanj in dilem sploh ne bi bilo) so za vse moje objave zaslužne izključno ženske, ki so moj večni navdih, ker so (in smo) enostavno fenomenalne. Iz nič znamo narediti veliko dobrega (ne le največje prvovrstne drame), znamo (tudi če ne zmoremo) usklajevati nemogoče urnike s službo, družino in družabnim življenjem. Znamo biti dobre in še boljše, sočutne, srčne, bipolarne, zmedene, nevoščljive, ljubke, najbolj ljubeče, šibke, neuravnovešene, malo nore in malo zmešane, in zato so ravno ženske moj največji navdih za vse kar sem v življenju naredila in dosegla. 

Zadnje čase, ker mi le-tega Časa tako zelo primanjkuje, se še posebej ukvarjam z mislijo, kako smo ženske, mame, ne-mame, gospodinje in žene v nezavidljivem in neprivilegiranem položaju, ko govorimo o tem, da želimo razvijati sebe, realizirati svoje zamisli in ideje in živeti na polno in pa – po svoje. Kako bi le lahko, če so nam odvzete še najbolj preproste banalne reči, kot je to, recimo, intimen čas v kopalnici in branje knjig brez nenehnih motenj.

O tem se zato rada pogovarjam z drugimi ženskami, mojimi sestrami po duši. Vse smo si različne, pa vendar si delimo enake stiske in smo v zelo podobnih situacijah, ker opravljamo in igramo več glavnih vlog istočasno, pri tem se pa pogosto moramo odreči nečemu ali nekomu. Kako bi si življenje lahko poenostavile tako, da bi lahko brez slabe vesti in brez mini dnevnih živčnih zlomov sledile svojim zastavljenim ciljem, morda celo sanjam, ne da bi na koncu zato Za kazen! izgorele.

Čas nas non-stop preganja, ker je doma še toliko za postoriti, mori nas slaba vest, ker se danes nismo dovolj ukvarjale z otroki, frustrira nas, ker nismo imele dovolj časa in prostora za sebe in za naše stranske projekte in se tako vrtimo v vrtincu karnevala in balansiramo in se lovimo in skušamo poiskati nekakšno zadovoljstvo v glancanju ploščic in v menjavanju wc rolice papirja.

A vse večkrat in vse pogosteje se nam, ženskam, zdi, da je vse to našteto in vse to, kar MORAMO početi, največja izguba dragocenega časa, ki bi ga lahko porabile za nekaj, kar bo enkrat nekaj pomenilo. Čas porabljamo v službah, ki nas hranijo, a nam nikdar ne bodo postavile spomenika in za vsakodnevno kuharjenje (ko me hranimo druge) za katerega nikdar ne bomo dobile Michelinove zvezdice in tako dalje.

Tisti, ki prisegajo na stare cajte (internet pa vseeno uporabljajo, ane?) bodo zopet rekli, kako so ženske od nekdaj delale veliko reči hkrati in pa držale vse vogale pri hiši brez težav in bodo rekli – kaj ve ženske danes ves čas tako jamrate! Časi, ki so za nami, so bili zelo nepošteni do žensk, milo rečeno. Te, ki so rojevale po poljih (in jih radi omenjate) so nemalokrat ravno zato izgubile svoje zdravje in zdrav razum (da ne omenjam otrok), zato ni treba da so revice vedno navedene kot najtrdnejši argument in nam v opomnik v diskusijah o materinstvu in položaju žensk danes. To, da se včasih ni javno govorilo o zadovoljstvu oziroma o nezadovoljstvu žensk, ne pomeni, da njihova frustracija ni obstajala in da jim je bilo kr fajn.

Lahko samo rečem – še dobro, da so časi brez jamranja za nami, da to, kar me muči, ker se utapljam v kaotičnem urniku, lahko povem najbolj na glas in da si danes ženske lahko mirno privoščimo čistilko (ne mislim samo finančno), ne da bi to pred drugimi morale prikrivati.

Morda smo ženske res mnogokrat preglasne in za nekoga preveč naporne, ko tako vztrajno in strastno zastopamo in branimo svojo malce neuravnovešeno vrsto (#Imwithyousister). Ampak, glede na narejeno škodo v preteklosti, vem, da je bil že skrajni čas za spremembe.

Na novih (boljših) sto!

 

#sfiltrom #brezcukra #urbanamama

Nalagam, počakaj...