ALI BOJKOTIRAMO LASTNO SREČO? #2
Kako je bil moj Mali srečen, ko je te dni končno popolnoma osvojil poganjalčka in je šibal po soseski in delal kroge po naši ploščadi. Sreča je kar vriskala skozi njegove velike modre oči. Ko sem ga opazovala, sem si zaželela, da bi, dokler bom obstajala, gledala njegov obraz, tako nasmejan, sijoč in srečen. Oh, kako je bil srečen! #myson #proudmom #inlove
O tem sem že nekajkrat pisala, kako je sreča zajebana ambicija, zahteven cilj, kljub temu pa jo ves čas lovimo in preganjamo, pa čeprav velikokrat ne vemo, kaj sploh pomeni, ker je po karakterju naporna, neoprijemljiva, nedefinirana, fatalna in pa neulovljiva? Ne vem ali zares koga poznam, ki zase pravi, da je enostavno “samo” srečen. In zakaj ne?
Vsi imamo najbrž nekakšne izgovore, da to nismo (vsaj ne popolnoma) – različne fobije, občutek manjvrednosti, anksioznost, paranoične misli, prezgubana koža, presuhi lasje, preskromna omara z oblačili, preskromen krog ljudi, ki bi jih, brez razmišljanja, lahko poklical sredi noči, preskromen izbor rozastih lakov, premalo dobrih knjig … naštevanje (v nedogled) lahko sami nadaljujete – vsak zase. Ali to pomeni, da zanalašč kar sami bojkotiramo svojo srečo?
Moja osemletna hči mi je na vprašanje, če je srečna, odgovorila, da je, seveda, srečna (karkoli že sreča zanjo pomeni). Oddahnila sem si. Ampak kot se za osemletnico spodobi, je po predahu nadaljevala, da bi bila pa še malo bolj srečna, če bi ji že enkrat kupili konja in bi ga naselili na našem vrtu (nekje v centru Ljubljane je to, da si predstavljate, kako še bolj nemogoče in bizarno bi bilo), in če bi, mami, končno že posvojili mucka Larsa (seveda, ta muc, ki še nima doma, ima že mesece ime), in če bi se lahko že enkrat preselili na podeželje in tako naprej in tako nazaj se njen seznam želja iz dneva v dan nadaljuje in obnavlja in dopolnjuje.
In ja, še kako mi je to znano. Samo da diplomiram, samo da spoznam normalnega tipa, samo da dobim službo, samo da zamenjam službo, samo da shujšam, samo da dobim otroka, samo da si kupim ta petnajste sandale, samo da si vstavim trepalnice, samo da najdem tisti ta popoln blond odtenek, pa popoln črn dolg zimski plašč, in samo da še spišem knjigo, samo, samo še to. Potem bom pa RES srečna. Ma, ziher bom.
Sem zadnjič nekje prebrala, da je celotna naša generacija žensk bolj nezadovoljna, kot zadovoljna, kaj šele srečna. Sprašujem se, zakaj? Zakaj tisti, ki vse razloge (po ne vem katerih kriterijih) za srečo imamo, dajemo srečo konstantno na čakanje in nam ni dovolj, če pijemo kavo v tišini, občudujemo svež šopek cvetja na mizi in zraven opazujemo prelepo jutro, ki se prebuja nad septembrsko obarvanim mestom. To nam bi zagotovo svetovali vsi vzhodnjaški guruji. Zakaj zares ni dovolj, da samo zremo v zvezdnato nebo, ne da bi ob tem razmišljali, kako nujno se moramo naročiti na pedikuro za prihajajoč dopust v japonkah. Torej, pričakovanja so najbrž tista, ki so postavljena visoko. Morda previsoko? Zato nikoli nič ni dovolj dobro.
Mogoče je krivo to, da smo odraščali v časih, ko nas starši niso pretirano hvalili in nagrajevali zaradi banalnih stvari, ki so bile povsem samoumevne. To, da smo staršem pomagali pri gospodinjskih opravilih, to, da smo imeli spoštljiv odnos do starejših, to, da smo bili ljubeči do mlajšega brata ali sestre, to, da smo sedeli mirno za mizo pri kosilu, to, da staršev nismo prekinjali med pogovorom, to, da smo bili vljudni in vestni v šoli, to se nekoč, v času mojega odraščanja, ki se zdi zdaj res stoletja nazaj, ni nagrajevalo niti z besedami, kaj šele s pretiranimi komplimenti, telefoni, čokoladicami, igračami. To je bilo nekaj povsem normalnega. Pričakovanja naših staršev so bila mnogo višja, kot se nam zdi. Danes male driskice bolestno hvalimo in hvalimo in hvalimo že samo zato, ker so pobrali s tal svoje gate in jih vrgli v koš in ker nam niso pokvarili družinskega kosila, ker so nekje v kotu neslišno sedeli in se pridkano fokusirali na – tablico.
Naša generacija morda zares počne vse narobe. Sreče si želimo, a se je hkrati bojimo, kot samega vraga. Bojimo se, da nas bi preveč sprostila, polenila in postarala. Bojimo se, da če bi povedali na glas, kako srečna je najina zveza, kako krasna je moja služba in kako čudoviti so moji otroci, da bo jutri, kaj jutri, že danes! vse šlo po zlu. Da bo to naše priznanje in hvalisanje postalo naše prekletstvo in bomo zato naslednji dan odkrili, da ima On še eno paralelno življenje, da smo v tej krasni službi dobili nenadno odpoved, otroci pa da, v resnici, sploh niso naši oziroma moji in je moje novo ime od tega trenutka Offred, če malce pretiravam v nemogočem.
Nesrečo pa, po drugi strani, rešujemo z veliko preveč poglabljanja in razglabljanja, s preveč pogovori, s prevečih zornih kotov, s preveč drame, prepogosto, prečustveno, prebalkansko, preglasno, preveč javno, z ljudmi, ki jih ne poznamo, s preveč fotografijami in življenjsko radostnimi heštegi in pa premalo v privatnosti, umirjeno in zbrano.
Ne vem, kaj je prav. Ne vem niti, kaj pomeni to moje večno pretirano navdušenje nad svežim šopkom cvetja na mizi, nad popolno skodelico jutranje kave ob zori, nad sinovo pogumno vožnjo s poganjalcem, nad hčerino adrenalinsko strastjo do živali, nad zlato in srčno prijateljico, nad Njim … vse to so drobci zadovoljstva v vsakdanu, ki bi jim komot (in na glas) rekla – sreča. In ker so ti drobci v zoni dovoljenega, se ne bojim, da bi s tem vse pokvarila in da bi me le-ta preveč sprostila, polenila ali bog-ne-daj postarala. Uf, to pa res – na srečo!