BODI TO, KAR SI, AMPAK SAMO, ČE SI PRIJAZEN IN SOČUTEN

0

Te dni mineva dve leti odkar sem objavila prvi tekst na Urbanimami. Še danes se prav dobro spominjam, da se je preblisk zgodil na božični dan, ko sem prijatelju pisala, da bi rabila pomoč pri kreiranju nekakšne, kakršnekoli, enostavne platforme (samo da bo črno-bela, nikakor ne načičkana), kjer bi lahko te svoje tekste objavljala. Tri tedne kasneje in več kot sto mailov vmes (in to brez pretiravanja) je bila Urbanamama na spletu.

Po dveh letih lahko rečem, da moje misli vse raje zapisujem predvsem zato, ker sta ta čas in prostor, ki ju imam, postala moja mini terapija, ker lahko zapišem vse, kar želim, lahko dvomim vase, se sprašujem in se na glas borim s svojimi strahovi in pričakovanji. Ljudi kot da na novo odkrivam in spoznavam, svoje najbližje in sebe pa skušam razumeti in opazovati z različnih zornih kotov, ker nič ni tako kakor se zdi na prvo, včasih tudi ne na drugo. 

In ja, še vedno velja, da sem najbrž malo nora, malo zmešana (in malce narcisoidna, al kaj?!), da tako na glas in na papirju (kje je papir?) s filtrom in brez cukra tujcem, znancem, bivšim, nadrejenim in mimoidočim izpovedujem večino svojih pomanjkljivosti in največjih strahov in jim “javno” tedensko zaupam kar velik del svojih prepovedanih misli. 
 

To, da lahko vsak teden pišem o čemur jaz hočem, kakor želim in preprosto samo ZATO je postalo moje dihanje in obstajanje in moj košček popolne svobode. To moje lahkotno pisanje o ženskem vsakdanu in ženski neuravnovešeni glavi predstavlja zelo majhen delček mojega tedenskega urnika, zavzema pa zato zelo velik in pomemben prostor v mojem dojemanju sebe in vsesplošnem počutju. Odkar pišem se mi zdi, da obstajam. Fino je, ko obstajam.

Kaj je moje poslanstvo in kdo sem jaz? Večna vprašanja, ki neredko ostajajo neodgovorjena. Velikokrat tudi sama ne vem ali so moja dejanja in ravnanja posledica moje dobronamerne (a zgrešene) permisivne vzgoje in vpliva okolice iz otroštva ali je to morda moj inat in uporništvo ali pa sem jaz vse to po seznamu s tolikimi različnimi obrazi ali mogoče nekdo deseti, ki se še skriva in ga sploh še ne poznam. Res ne vem. Ampak, naključij baje ni. Obstaja zgolj nevednost oziroma nepoznavanje pravih vzrokov, ki v našem življenju pletejo situacije. In zato je to spoznavanje sebe tako vznemirljivo. Naj ta pot traja.

Danes je ukvarjanje s sabo zelo popularno in moderno in prav nič ni narobe s tem, ravno obratno. Ampak, ker nas z vseh strani zasuvajo s toliko različnimi in kontradiktornimi nasveti, ki pa naj bi nas vzpodbujali, da naj bomo Taki Kot Smo, da živimo po svoje in da naj bomo pristni in svoji, bi rekla, da ni prav nič čudno, če smo velikokrat precej zmedeni. In pogosto si pravim, najbrž se vsi tile, ki tako površno talajo nasvete, kar malo hecajo, al kaj? 

Torej, jasno je, da je ta svoboda, kjer bi lahko živeli Taki Kot Smo prestiž in da ne obstaja. Vsi ti, ki me velikodušno vabijo in malo oštevajo, da naj bom vendar Taka Kot Sem (kar se sliši tako zelo simpl), meni in vsem nam v naslednjem dahu dopovedujejo ali nas kritizirajo (če imaš srečo celo v kakem objavljenem tekstu), ker nismo dovolj prijazni in sočutni, torej taki, kot se od nas pričakuje. Torej, aha, lahko sem Jaz Jaz, ampak samo, če pašem v socialno udobne okvirje, če ne štrlim, če se ne bunim, če sem vedno vljudna, če se v predolgi vrsti prijazno nasmiham, če pomagam vsem, ki so v težavah, če kažem sočutje do nebogljenih in zapuščenih in če nikoli ne eksplodiram in tako naprej in tako nazaj. Kje je tu tisto ploskanje temu, da naj bom Jaz Taka Kot Sem, da smo lahko vsi mi Taki Kot Smo? Saj veš – slabe volje, zoprni, nezadovoljni, nepotešeni, utrujeni, naveličani, preobremenjeni, zafrustrirani ali pa pač samo DRUGAČNI OD TEBE. Takšna svoboda bivanja ne obstaja. Zato se zopet sprašujem, najbrž se hecajo, al kaj?

Aveste, da sem prvič v naročju držala dojenčka (in otroka nasploh!) pri svojih dvaintridesetih. To je bila moja hči. Ne bom groba in zato ne bom rekla, da otrok ne maram. Mogoče sem se jih samo bala, ne vem. Vem pa, da nikoli nisem razneženo gledala v vozičke, se pri tem topila od miline ali pa kadarkoli imela željo k sebi stisniti katerega od majhnih otrok. Danes je ta krog dojenčkov, ki jih želim držati v naročju malo širši (pa še vedno ne tako širok) in vključuje vse potomce mojih najbližjih prijateljev in ožje družine. Moja vsesplošna nezainteresiranost za otroke je zame najbolj naravna in povsem pristna, kakorkoli se to marsikomu zdi čudno (za eno mamo dveh otrok) in pa zelo nesprejemljivo, ker bom na igrišču zaljubljeno gledala samo v svoja dva otroka, v glavi pa medtem najbrž pisala zgodbe in čudaške scenarije, ti boš pa zato jezna, ker bi se po tvoje jaz morala zanimati tudi za tvoje otroke in hitro skočiti, če so se recimo spotaknili. Morala bi biti torej Drugačna Kot Sem. Zato mislim, da se najbrž hecajo, ko trdijo, da me sprejemajo z vsem kar imam in mi prikimavajo, naj ostanem svoja, al kaj?

Prijaznost. Hm. Kaj pa vem. Za mnoge (in do mnogih) sem najbrž prijazna, marsikdo bi pa rekel, da znam biti tudi precej neugodna, če mi kaj ne paše (to bom še morala ugotoviti zakaj). Bi rekla, da je ta opevana prijaznost, ki si mnogi želijo, da se razširi kot virusna hipijada, precenjena vrednota, ker mnogokrat oziroma največkrat sploh ni pristna. Spomnim se prijateljic iz preteklosti, ki jim je bilo najbolj pomembno, da so bile do vseh prijazne, tudi če teh ljudi niso poznale ali jih niso marale ali so jih celo prezirale ali če jim je bilo za njih čisto vseeno. Mogoče mi gre to že od takrat na živce – ta prijaznost ne glede na vse. Moja Maja je vedno govorila, da je prijaznost kvaliteta dobre prodajalke, kar me vedno nasmeji in pritrdila bi, da jaz to pač nisem in definitivno ne padam preveč na to, če je nekdo do mene prijazen. 

Aveste, eni ljudje imajo fobije, psihosomatske bolezni, zasanjane glave, zmedene misli, neizpolnjene strasti, vedenjske motnje, naporna obdobja, slabe diagnoze, čudaške družinske odnose, so socialno introvertirani ali pa so samo radi sami, so radi čudni, se radi poglabljajo vase in manj v druge, ne gledajo sosedove trave in avta in ne niti drugih otrok, niso taki veliki ljubitelji živali, niso prilagojeni, niso sproščeni, niso zaupljivi, niso dostopni, niso “pravilno” usmerjeni, po svoji naravi niso vsesplošno prijazni, po svojem DNK-ju niso tako sočutni, niso preveč uvidevni, niso vodljivi, niso vkalupljeni, živijo povsem svobodno in aveš, kar tako simpl – Taki Kot So, Taki kot Smo, Taka Kot Sem.

Tisti, ki trdijo, da sprejemajo vse po spisku ni-da-ni zato … ma, zagotovo se hecajo, al kaj?

 

 

#sfiltrom #brezcukra #urbanamama #umsfiltrombrezcukra

Nalagam, počakaj...