BILO JE NEKOČ …

0

Med pospravljanjem in sortiranjem predalnika polnega prahu in starih fotografij (zdaj že lahko rečem starih) sem ugotovila, da se je moje življenje, preden sem dobila moje male driskice, moža, dom in vse kar paše zraven v paketu, večinoma vrtelo samo okoli dnevnih in nočnih žurov, okoli zabave nasploh. Najbrž se je kdaj pa kdaj vrtelo tudi okrog faksa in česa drugega, okej, ampak, več kot očitno, nič ni bilo vredno ovekovečiti na stari dober fotoaparat. Se je bilo pa zato pomembno slikati na vseh koncertih in festivalih in na vseh ostalih druženjih, kjer smo v poznih urah, večno lačni in žejni, ustvarjali neverjetne študentske kulinarične kreacije (ki so nemalokrat vključevale pašteto) in režirali odštekane prizore, ki nam takrat, seveda, niso dvigali želodčne kisline ali povzročali kakršnih koli tegob, ki bi trajale vsaj do torka.

Takrat davno sem resnično verjela, da je življenje namenjeno le uživanju in ne zgolj golemu preživetju. Kdaj in zakaj se je to spremenilo? Kdaj so me prehitela leta in so me prevzeli zreli hormoni in sem se prenehala z vsem svojim telesom in dušo upirati dolgočasnim pravilom odraščanja, prevzemanju odgovornosti in dostojanstvenemu obnašanju in kdaj sem pristala na življenje v udobnih in kvalitetnih čevljih? Kdaj sem pristala na življenje brez najtanjših visokih petk?

Kdaj so se moji plani in cilji, ki niso poznali nobenih omejitev, tako drastično spremenili? Ti plani, ki jim je bila meja le širno neskončno nebo, so bili, med drugim, popotovanje čez Ameriko s Thelmo (kjer bi jaz bila Louise) kot poklon feminističnemu manifestu, zahvalni govor na Oskarjih (in flirt z Bradom), povsem novo življenje v oddaljenem Perthu ali v malo bližjem Camden Town-u, kjer bi v sosednjem pubu mojega najetega stanovanja vsak večer ob šanku z mojimi cimri in z Amy diskutirala o globalno pomembnih temah, kitarskih solažah, o formuli ljubezni in o smislu bivanja.

Kdaj so se ti moji plani, ki so me ves čas držali v vzhičenem stanju (in pri življenju), sprevrgli v planiranje tega, kar se mi je nekoč zdelo kot smrtna obsodba – kaj bom jutri kuhala, kdaj ima  moj Mali dvoletnik zobarja, kdaj bomo Loli (našemu morskemu prašičku) postrigli nohte, kdaj si bom v tem tednu uspela umiti lase, do kdaj moram plačati drugi opomin, koliko strojev me čaka čez vikend? 

Ali so cilji brez okvirjev res rezervirani samo za vse tiste, ki nimajo ničesar za izgubiti, kot je to veljalo zame nekoč in je kot dokaz prikazano na vseh teh starih fotografijah, ko sem v objemu prijateljev (ki vključno z mano iz moje današnje perspektive izgledajo kot otroci) in se brezskrbno smejim in sem polna veselja in življenjske energije za prihajajoče poletne romance, za ples do jutra, za zaljubljanje v profesorja, v vaditeljico joge, v ginekologa, v kelnarja, za obetajočo prihodnost, kjer je prav vse mogoče in je najbolj sanjsko, nenavadno in vznemirljivo in definitivno ne vključuje skrbnega planiranja tedenskega jedilnika in ne kuharjenja toplega obroka na žlico, kjer je en del obvezno mišljen za v zamrzovalnik, seveda.

Kdaj nas je doletelo najbolj navadno življenje, brez žarometov, ko smo prenehale spati gole v njegovi majici, ker nas sredi noči potem tako zelo zebe? Kdaj smo postali tako zmrzljivi in predvsem tako na komot, da smo pričeli spati v debelih nogavicah in s štrikano kapo? Kdaj smo pričeli z jutranjimi in večernimi rutinami, brez katerih več enostavno ne moremo? Kdaj smo začele nositi spodnje majice, da nam ne piha čez križ in high waist hlače, da nas varno oprimejo čez trebuh? Kdaj smo začeli tako prestrašeno in previdno prečkati cesto, kot da jih imamo sto in laziti v hribe na svež zrak, kot da jih imamo že štirideset?!

Kdaj smo začeli dodajati vitamine in jesti vlaknine z drugega konca sveta? Kdaj smo se začeli bati bacilov, tuje sline, neznanega vonja, pretesnih objemov in ukradenih prepovedanih poljubov? Kdaj smo pristali na praktične enoprostorce, na previsoke kredite in na nejasna življenjska zavarovanja? Kdaj smo prenehali zapisovati tisti zahvalni govor, ki bi ga jaz nekoč prebrala v osupljivi Diorjevi obleki? Le kdaj in zakaj smo vrtoglave pete, štrumpantle in najbolj drzno pretemno šminko pospravile v spodnji predal? Kdaj nas je, vendar, doletelo najbolj navadno življenje – lepo, varno, na tleh.

Stare albume sem skrbno postavila nazaj na svoje mesto. Prahu nisem obrisala.

 

#bilojenekoč #umsfiltrombrezcukra #urbanamama

Nalagam, počakaj...