KOŽA, V KATERI ŽIVIM
Ker sem že velikokrat (ne samo danes na ta prelep zimski dan) prejela klic iz kozmetičnega salona, da jim je ta in ta moja znanka dala moj kontakt in mi zato, meni srečnici, podarjajo nego obraza “zastonj”, se sprašujem sledeče.
Ali se vsem tem mojim kolegicam zdi, da jaz tako in tako redno obiskujem tovrstne tretmaje in lahko to, da so se spomnile name, vzamem kot kompliment ali pa menijo, da bi nujno en tak tretma potrebovala, pa to potem predstavlja že malo manjše veselje. Verjamem pa, da je razlog povsem benigen in preprost – toliko me že poznajo, da vedo, da zaradi njihovega talanja moje telefonske številke po ljubljanskih beauty salonih ne bom prav nič jezna.
Malo bolj me vznemirja (s prakso pa vse manj), ko moram po telefonu že v deseto prijazno odslavljati navdušeno kozmetičarko in jo prepričevati, da na nego obraza res, ampak čisto zares ne bi in ne bom prišla, tudi če je “diamantna” in tudi, če je “čudežna” (kdo vendar ne potrebuje čudeža?) in tudi, če je poleg vsega še “zastonj” in jo moram zato zaradi šoka še pokroviteljsko miriti (kot samo mame to znamo), ko se v odgovor na moj nezainteresiran, a odločen Ne, hvala kar ne more načuditi – Kako Je To Sploh Mogoče?! Diamantno in zastonj, vendaaar!!!
Ja, kako je to sploh mogoče?
Moje prijateljice, ne te, ki v dobri veri zapisujejo mojo telefonsko pred pobegom iz “zastonjskih” negic, ampak te, s katerimi pijem dolge kave in večerne gintonice, vedo, da glede krem in kremic nisem tipična ženska (kar nikakor ne mislim vzvišeno, navajam to zgolj kot dejstvo), ker prisegam na osnovo, da ne rečem le na obično – vodo.
Z leti, ko so moje fobije in obsesije, ki vsebujejo tudi pomirjajoče ritualizirane miselne vzorce, toliko bolj izražene kot prej, se za nekatere lepotilne rituale, ki bi mi najbrž sicer polepšali življenje (in mene) ali bi mi ga na nek način tudi olajšali (mladosten videz v družbi pač ni nepomemben!), se jaz nikakor ne morem odločiti. Čeprav mi tudi strah pred staranjem ni popolnoma tuj, je strah pred uporabo negovalnih preparatov in serumov toliko močnejši, da bi lahko popustila in bi se skupaj z njimi borila proti gerontofobiji (zdaj mi je jasno, da je dedna, jp).
Ker pravijo, da so količine konzervansov, emulgatorjev in stabilizatorjev v kozmetiki precej večje kot v živilih in da gre velik del vsega, kar damo na kožo direktno v kri in v naše organe, me to plaši do te mere, da sem opustila skoraj vse še tiste najbolj osnovne rituale. To, da mi je lani na pregledu dojk zdravnica med prijateljskim klepetom (ženska – ženska, ne pravim, da sva prijateljici) o vplivu različnih dejavnikov na bolezni povedala, da so sledi šminke našli celo v materinem mleku, se mi je zdelo grozljivo. In tega sploh ne morem pozabiti. Ne reče se zaman, da je fobija vztrajen strah, med drugim.
V svojih enainštiridesetih letih sem bila na tako malo tretmajih za obraz in telo (od teh je bilo kar nekaj bedasto smešnih), da bi jih lahko preštela na prste in še to pred parimi leti, v letih, ko se mi še ni dogajalo, da bi sama sebe ustrašila, ko bi v odsevu izložbe po dolgem in napornem dnevu zagledala svoj obraz. To je bilo še takrat, ko petkovi žuri do jutra s kozarcem ali dvema in s cigareto preveč niso drastično spreminjali elastana moje kože in jo še bolj rinili v objem neizprosni sili gravitacije. Lepi časi, ni kaj.
Danes glava definitivno ni več tako care-free. Ne vem, zakaj smo pristali na tak kompromis? Zakaj sploh hodimo na tretmaje?
Ali zaradi razlike, ki se bo v naslednjih letih objektivno pokazala ali samo (oziroma tudi) zato, da delamo nekaj zase, za svoje telo, za lepo embalažo, ne le za skrito vsebino in ker je v današnjem svetu preplavljenim z informacijami (ko je neznanje vsekakor izbira!) povsem nerazumljivo in nesprejemljivo, če zase ne bi naredili ničesar, ko imamo pa toliko tega na razpolago – encimski piling, ionizacija obraza (dvojna, pazi!), spektakularni lifting, pomlajevanje obraza z radiofrekvenco, mezoterapija, hialuronskea terapija brez uporabe igle, brez – si lahko misliš? Ja, pri frizerju tudi jaz kdaj kaj prelistam.
Ne morem se načuditi prizorom vseh bizarnih reklam, ki prikazujejo nasmejane lepotice zamotane v beli frotir, zraven njih pa stoji doktor z injekcijo v roki. Najbrž je prepričanje v dober rezultat razlog temu zamrznjenemu nasmešku, četudi izgleda vse skupaj tako zelo strašljivo. Seveda se vsi tile reklamirajo v revijah, ki se hkrati (in to še na isti strani) ukvarjajo z vprašanji notranje lepote in s povzdigovanjem ženske samozavesti. Torej, kdaj smo pristali na tak kompromis?
Ne vem ali se bom jaz večno znala in zmogla upirati vsem nasvetom in dermo-elastičnim podobam s fotografij, ki me z vseh strani bombardirajo in prepričujejo naj vendarle že nekaj ukrenem in ali bom imela dovolj poguma in (ha!) notranje modrostne vzvišenosti nad vsem tem, da bom edina, ki bom hodila po svetu (ali vsaj po moji ustaljeni špuri do centra) z uvelo dehidrirano kožo brez tonusa in brez sijočega kolagena in si bom upala tvegati, da bodo nekoč s prstom kazali name – To je tista, saj veš, ki ne verjame v vbrizgavanje hialuronske kisline in v paralizirano čelo. Kako Je To Sploh Mogoče?!
Morda mi distanca, skepsa in moje ljube fobije pred sintetiko in kemikalijami (ki jih pa, ja, večino kar lepo pojem), delajo dolgoročno uslugo. To bo pokazal čas. Če si bom upala tvegati.
#almodóvar #kožavkateriživim #umsfiltrombrezcukra #urbanamama