KDO POSPRAVLJA IN KDO KUHA?

0
Vloga mame in vloga očeta nista in tudi nikoli ne bosta enakopravni, to je jasno. Morda bi se tej enakosti lahko malce bolj približale, če bi očetom naših otrok dodelile malo večjo vlogo, kot jo sicer in jim ne bi zaupale le vlogo statista, ki drži plenico medtem ko imamo me na previjalni, ali še raje in pogosteje, nekje v javnosti na očeh mimoidočih, zakompliciran drek incident. 
 
V prvih letih materinstva, ko si tako ali drugače na otroka privezan ali je on non-stop priklopljen, enostavno nimamo energije in še manj zdrave pameti ali zdravega razuma, da bi bile zmožne sebe ali partnerja, s katerim delimo skrb za naše male driskice, spreminjati ali ga kakorkoli vzgajati. Nekako smo, vsaka po svoje, prepuščene temu, v kolikšni meri je oče naših otrok velikodušno pripravljen podariti in vložiti svoj čas v dnevno družinsko dinamiko (prosim, da tukaj ne zanemarite ironičnega tona), kar BREZ DNEVA PAVZE vključuje – oblačenje, umivanje, hranjenje (in priprava tega), tolaženje (otroka in sebe), vzgojo (severnjaški pristop, če se da), igranje vlog med igro in preizkušanja sebe v multitaskingu ter kontroliranju svojega živčnega sistema, ki si ves čas veselo prepeva Livin’ on the edge.  
 
Vse moje prijateljice imajo ob sebi moške, ki definitivno nimajo dveh levih in ki znajo pospravljati in kuhati (slednje morda celo bolje in raje), pa kljub temu gospodinjenje in starševstvo še vedno nikakor ni (in nikoli ne bo) enakomerno porazdeljeno. Večino vsega je še vedno na nas ženskah. Ko dobimo male driskice se naš urnik (in življenje nasploh) postavi na glavo.
 
Za ženske, vsaj za večino, ki po porodu želijo ohraniti svoj mentalni in fizični prostor, to zagotovo ni enostavno. Ta čas, ki bi nas eventualno ohranjal trezne in pri življenju, postane nekakšna pozabljena in izgubljena fantazija. Čas za karkoli (ampak res za karkoli) si moramo v naprej organizirati in ga skrbno načrtovati. Svoboda gibanja in ležernosti, ki je podarjena večini moškim (ker nimajo prirojenega večno zaskrbljenega materinskega čuta) je zagotovo nekaj kar jim me zavidamo. Oni lahko pridejo in grejo in počnejo marsikaj brez pretiranih predpriprav, najav in brez švicanja. To, recimo, da zdaj lahko pišem ta tekst, sem si morala izboriti in je v ponedeljkovem večernem planu do nadaljnjega.
 
Vemo, seveda, da smo velikokrat same krive za to neenakomerno porazdeljenost, saj smo preveč efektivne, pretirano razumevajoče in rade sledimo (ali mislimo, da to moramo) ostalim soborkam, ki so navite do amena – opravki, seznami, urniki, logistika, pediatri, zobarji, rojstni dnevi … da ne naštevam do četrtka, saj razumete poanto. Če bi vse to vsak dan počeli moški se nam bi zagotovo zdelo, da jih zlorabljamo in to po tem, ko smo jih najprej kastrirale.
 
Celo jaz, ki živim v liberalnem, zelo enakopravnem odnosu, se neredko ujamem z odprtimi usti in dvignjenimi obrvmi (kot je bilo to zadnjič), ko mi prijatelj ob kavi pove (s povsem umirjenim glasom KOT DA JE TO NORMALNO, KER TUDI JE?!), da je vstal zjutraj ob sedmih (čeprav je bila sobota) in je do enajstih likal in zlagal oblačila, posortiral vse igrače (didaktične, lesene, pliškoti, vozni park, …), se odpeljal na drug konec mesta v megamarket po hrano, napolnil hladilnik, do večera presesal in pomil tla in zdrgnil kopalnico. Na koncu je zadovoljno pripomnil, da si bo zvečer, za nagrado, privoščil film in junk. Skoraj sem padla s stola. Mojemu ploskanju, hvaljenju in vriskanju ni bilo konca.
 
Ampak, naj povem, da me je sedaj, v resnici, sram, saj je bila moja reakcija povsem nepoštena. Nepoštena je bila do mene, do mojih prijateljic in nasploh do žensk, ki nas večno zagovarjam, podpiram in branim. Namreč, tak natrpan sobotni urnik je na našem seznamu (pardon, na seznamih) povsem običajen in še celo to – pogosto se ravno takšen, v malo bolj strnjeni obliki in s kričečimi driskicami na glavi, odvija kar lepo v popoldanskem času in to po tem, ko smo že oddelale svojih osem ur in več v pisarnah, mnoge od vas pa tudi stoje.
 
Seveda sem pomirjena, ko slišim (in to vse pogosteje), da so naši partnerji vključeni, priklopljeni in prisotni. Morda celo prostovoljno, ampak, okej, ne bom se preveč veselila. Dobrodošlo je, da počnejo vsaj del tega, kar počnemo me – da kuhajo, sesajo, odnašajo smeti, berejo svojim otrokom pravljice, sami tu in tam shendlajo kak drek incident, morda kdaj celo KAJ predlagajo (karkoli, na kateremkoli področju), drgnejo fuge, čistijo blatne čevlje, spijo na robu postelje (ker so zaspali z otrokom), se zanimajo za poštevanko in tako dalje.
 
Pa vseeno. Ne morem mimo tega, da ne bi vsakič v tem našem vsesplošnem čaščenju napredka, ki je skladen s časom v katerem živimo in edini logičen in pravilen, opazila, da naši komentarji vedno vsebujejo vsaj kanček sarkazma, ko slišimo, da je nek moški (ki dejansko obstaja!) prevzel nase “žensko opravilo” in ima, recimo, doma “čez” pranje, obešanje in zlaganje perila. Prijateljico smo že večkrat hecale (iz ljubosumja, zagotovo), kako je ona Gospa, ker njej ni treba skrbeti za kupe umazanega perila. Nekako nam to še kar ne gre v račun in v zakoreninjen zastarel sistem, ki je hermetično zaprt v konzervi.
 
In, očitno, mnogokrat te pomešane vloge ne sedejo tudi marsikateri izmed nas, ki se sicer večino časa upiramo stereotipom in dominantnemu patriarhalnemu diskurzu iz pamtiveka, nam, ki nam ni čudno postaviti vprašanje (ali je že normalno) “Kdo pri vas pospravlja in kdo kuha? Brez dneva pavze …” Ravno me bi, vendar, morale, ja, morale! tem Gospem ploskati in vzklikati “Za to smo se borile!”
 
Torej? Kdo pri vas pospravlja in kdo kuha? #brezdnevapavze
 

 

 

#sfiltrom #brezcukra #urbanamama

Nalagam, počakaj...