ALTERNATIVA VS. KLASIKA

0

Prejšnji teden je moja prijateljica rodila svojega drugega otroka – doma. Ja, doma. Ne, ni ona ena tistih (nekateri jim rečejo neodgovorne čudakinje), ki bi se mesece pripravljala, da se dogodi ta čudež kar doma v domači ikejini postelji ob skrbno izbrani babici, v domačem okolju, sproščeno do same blaženosti. Ne, ona je rodila doma, ker je pač rodila po nekaj popadkih in, kakor mi je povedala, si ni uspela obuti niti drugega čevlja, ko se je porod začel, zato ni bilo druge kot da rodi v najvišji možni intimi s svojim dragim ob sebi, ki je opravil vlogo porodničarja – izvrstno. Meni se je kar mešalo od vznemirjenja in hkrati od skrbi, ko sta mi pripovedovala kako se je vse skupaj odvijalo. Na srečo je bilo vse super in brez zapletov, zato je to zagotovo eden najlepših porodov za katere sem slišala. Naj, naj. Filmsko. 

Vedno, ko moje prijateljice rojevajo se vse mame (ne nujno rade, ampak pač se) spomnimo svojih porodnih izkušenj, ki se večinoma niti malo ne približajo tej rojevanje-v-domači-postelji romantiki, saj nas je večina potrebovala kar ornk ekipo, strokovno (ne le prisebnega deca), da smo sploh ostale žive (tri babice, porodničar, anestezist, liter krvi, … se bom tu kar ustavila, dovolj je bilo podoživljanja). Mogoče se sliši pretirano, pa ni. Velikokrat sem se že zahvaljevala uradni, klasični medicini, ker je rešila življenje – moje, njeno, njegovo ali pa ga je komu podarila. 

Ker pa je danes, ko je znanje dostopno, nevednost in neinformiranost skoraj da že ignorantska izbira posameznika, seveda, nikakor ne moremo ostati ravnodušni do vseh mnogih alternativnih vrst pomoči, ki nas, za razliko od uradne medicine, obravnavajo celostno, ki se dejansko ukvarjajo z izvorom naših težav v skrajno zjebanem sistemu, ne pa le površno z njihovo posledico. Alternativni medicini je mar, ne postavlja splošnih diagnoz, ampak nas obravnava individualno, tako kot si zaslužimo. Poleg tega nam je znanje alternativne medicine dostopno na vsakem koraku. Znanje o alternativnem zdravljenju ni kot pri klasični medicini rezervirano le za tisto visoko specializirano elito v belem in za zaprte institucije, ampak je dostopno najširši množici in nam zato nudi nešteto možnosti za študiranje le teh, za samopomoč in lastno izbiro. Kar je super. In hkrati zelo slabo. Vsi vendar nismo bili odličnjaki, ane?

Naj povem, da imam kar nekaj izkušenj z nekonvencionalnim zdravljenjem in zdravilci, ki se poslužujejo neklasičnih metod katerih učinek ni znanstveno dokazan in ki jih uradna medicina ne priznava. Nekaj teh sem spoznala preko prijateljev, nekaj pa sem jih izkusila tudi sama, malo zaradi firbčnosti, malo zaradi potreb, malo zaradi odgovornosti in nujnosti širjenja obzorij in znanja o vseh niansah mojega telesa in kompleksnosti uma. En del mojega zanimanja za alternativo pa gotovo lahko pripišem moji upravičeni dozi skepse, ki jo imam in jo imamo vsi mi do uradne medicine, ki nam zna velikodušno ponuditi penicilin in diazepam, ne pa to, kar morda zares potrebujemo – roko, pogovor, objem, odpiranje čaker, integralno meditacijo in ponovno srečanje s svojo izgubljeno energijo.

V poplavi informacij in nasvetih kaj za eno od mnogih cvetlic naj vdihavam, ko imam neznosen glavobol in kaj takrat, ko me daje tesnoba, se pa vseeno težko odločim, kaj je prav oziroma kaj je prav zame, kaj šele, kaj je najbolj primerno za moja dva majhna otroka. Moja boječa narava, ki se trdno oklepa krvnih analiz in znanstvenih dokazov, pa, zaradi neznanja in svoje površnosti, še vedno ne upa prepustiti bolnega otroka izključno nekomu, ki prepričljivo maha z bajalico in govori, kot da ve, kaj govori. Moje neznanje in moja površnost, saj pravim. Ne mi rečt, da bi se morala držati receptov naših babic in delovat po principu kmečke pameti, ker je kar nekaj domačih receptov in dober odstotek domislic te preproste kmečke pameti že zdavnaj ovrženih, s strani klasike in tudi s strani alternative. Ne bom naštevala kaj vse so (v dobri veri) počele naše mame, tete in babice, kar je danes na seznamu – tega nikoli ne počnite. Prepovedano!

To, da težimo k višjim sferam, iščemo zdravilo za naša bolna telesa, balans za naše zmedene glave in si na koncu želimo doseči nek mir (kar je absolutno največ kamor lahko sploh prilezemo) je nekaj čemur rečemo evolucijski in intelektualni napredek in nas loči (med drugim) od živali. In to je naša dolžnost, ne izbira.

V vsakem primeru pa ostajamo ali postajamo (če že nismo) sužnji enim in drugim – klasični medicini, ki nam ponuja cepiva in kemoterapijo (ki jim radi rečemo zlo) in alternativnim metodam (ki se jim radi posmehujemo), ki obljubljajo prenovo telesa in duha z domačimi pripravki, zelišči in energijami za ravnovesje, ki ga vsi tako zelo potrebujemo. 

Ne vem, kje stojim jaz. Na precej majavih tleh, bi rekla. Moja domača lekarna je precej polna oziroma klasično nafilana s kemijskimi substancami raznih vrst in oblik, ki, kot berem so STRUP (in nič manj od tega), vse raje se pa tudi spogledujem z naravnimi metodami in pripravki, ki bodo, poleg tega, da ne bodo prispevali k višjemu profitu barabam farmacevtske industrije, poskrbele zame in za moje otroke, baje, kot še nihče doslej. Ali okej, skoraj tako dobro, kot je to storila strokovna in številčna ekipca pri mojem ne-tako-romantičnem porodu.

Ker sem dve leti nazaj, na mojo globoko žalost, v samo nekaj mesecih izgubila dve prijateljici mojih let (od tega je ena sledila navodilom klasične medicine, druga izključno alternativni, obe pa sta ju pustili na cedilu) bom rekla, da me bodo in eni in drugi morali še dolgo prepričevati v svoj prav. Do takrat bom lovila ravnotežje na tem mojem majavem pod(n)u in si pomagala po svoje. Samo ne po zdravi kmečki pameti.

 

 

#umsfiltrombrezcukra #urbanamama

Nalagam, počakaj...