POLJUBI ME OFFLINE
Zdaj je že vsesplošno znano, da smo, ne glede na to, da imamo na družabnih omrežjih tudi po več tisoč prijateljev, veliko bolj distancirani in osamljeni, kot kadarkoli doslej. Sliši se precej paradoksalno, saj naj bi nam tehnologija pomagala ravno v nasprotni smeri – da se povezujemo, ne pa oddaljujemo. In to nam tudi obljubljajo vsi marketinški slogani za katere pa vsi vemo, da nam, kot politiki, govorijo samo resnico, ane?
Najbrž se zato, ker sem odraščala brez smartphona in ker sem se prvič po mobitelu (takim z izbočenimi tipkami) pogovarjala šele na faksu, niti ne zavedam, kaj je vendar to največje zlo, ki tako kvari naše odnose in izkrivlja resnico v tolikšni meri, da se ljudje več ne srečujemo drugod kot pa na aplikacijah našega telefona. Vem, da problem obstaja. Do njega nisem zavzela ignorantskega stališča, ampak ga, priznam, spremljam bolj od daleč, s priprtimi očmi in dvignjenimi obrvmi in še to bolj zaradi informiranosti, če bom morala kdaj, kot odgovorna mati dveh malih driskic, resno ukrepati.
Zame, za otroka, ki se je rodil v jugi, zrasel na asfaltu mestnih ulic in preležal otroštvo s prijatelji na travniku s kislico v ustih, so družabna omrežja še vedno le en vir neobremenjene zabave in pisan svet na dlani, ki je tako neverjetno vznemirljiv. To, da spremljam, kaj dobrega je spet skuhala, kako ima prekleto dobro in ravno prav dvignjeno rit, kako so njeni selfiji neverjetni (in vsi isti), kako je izgubila živce, kako je on na koncertu užival s prijatelji, kako so že veliki njuni otročki, … vse to lahko samo še popestri moj dan. Ker zaradi »normalnega« odraščanja nikoli nisem občutila pomanjkanja telesnega stika z ljudmi, je fotografija prijateljičinega na novo urejenega zelenjavnega vrtička in njene nove poletne rožaste oblekice na družabnem omrežju nekaj, kar me razveseli in to skoraj tako, kot me je nekoč razveselila Mattelova Barbie, Milka ali Leviske 501. Jaz sem navdušena.
Vsebine, ki jih izbiram in spremljam, me večinoma le navdihujejo, zato nikoli nisem imela potrebe, da bi se iz katerekoli družabne platforme demonstrativno odjavila ali delala večmesečne odklope – se vidimo septembra! Vse skupaj jemljem s filtrom in kot le nekajminutni odmik in pa kratek oddih od dnevnega natrpanega urnika. Da bi rutinsko slajdanje po telefonu zasedlo častno mesto in dragoceni čas, ki bi ga sicer namenila ljudem, ki jih imam rada, ni bojazni. Vseeno sem preveč old school, kot se reče. Še vedno večino kavic (in gintonicov) popijem z mojimi prijatelji, saj od nekdaj prisegam na fizične močne stiske, na vonj kože, toplino poljubov, zvok smeha in žalosti – v živo.
Če izvzamem vse negativne vplive, ki jih ima necenzurirano objavljanje vsega mogočega, neverjetnega, prelepega, zlaganega in neresničnega na mlade in tudi odrasle naivne dušice, ki se še morajo razviti v tega Nekoga, ki lahko na virtualen, izkrivljen svet na ekrančku novega smartphona gleda z distanco, kritičnim očesom in z lahkotnostjo in če bi (sicer stežka) malce ignorirala dejstvo, da smo uporabniki lepih napravic velikokrat tarče kriminalnega vedenja, izsiljevanja, prevar, goljufij, nelegalnega pridobivanja osebnih podatkov in pa nadvse nespodobnih ponudb (moram rečt), bi rekla, da je vseeno nekaj čarobnosti, vznemirjenja in pa ogromno praktičnega tudi v tem, da smo z ljudmi, ki jih poznamo (ali pa jih niti ne), v stiku preko tega, sicer tako zloglasnega, spleta, in sicer v skupinskih klepetih v vseh možnih kombinacijah.
In res. Kako super je, ko mi prijateljica pošlje ljubko slikico svojega sina ali pa lepo sporočilce ravno takrat, ko ga najbolj potrebujem. In kako za crknit zabavno je, ko na daljavo, a vendarle skupaj, vsaka na svojem koncu, gledamo pevske načičkane nastope in si pišemo genialne komentarje. Za crknit smešno je! In kako praktično je, ko si lahko starši izmenjujemo zapiske za šolo, ko naš otrok zboli. In prav fajn je, ko lahko, tako na daljavo, opravim vse kratke sestanke, se na hitro dogovorim s prijateljicami za babji vikend na morju ali za koktajl ob torkovi večerji. Z mojim Bikom se s svetlobno hitrostjo dnevno usklajujem za naporno logistiko (kdo koga kam pelje) in kateri film bova gledala zvečer. Da bova usklajena. In da potem ne bo slaba volja, ker jaz SPET nočem gledati science fiction. Cmok.
Seveda je vse, kar je objavljeno po ceeelem svetu (kot temu reče moja hči in hkrati na široko zaokroži z rokami) le en mikro delček našega vsakdana. Pravo življenje, z vsemi svojimi najlepšimi in najtežjimi trenutki, se dogaja izven javno objavljenega.
Poljubi, ti, ki zares štejejo, se zgodijo offline. Seveda. To, da pa želimo ovekovečiti in deliti naše občutke in vsakdanje momente na način, kot si jih mi želimo vtisniti v spomin, to se mi zdi prav kul in prav okej. Le naše ne-zavedanje dejstva, da to ni (in ne sme biti) edino s čimer lahko opišemo to svoje življenje, bi brezskrbno zabavo lahko spreobrnil v resen problem.
#kisskisskiss #poljubimeoffline #sfiltrombrezcukra #urbanamama