KAJPAČEBOGEJ?
Včeraj v službi sem mislila, da me je doletela prezgodnja menopavza, ker me je tako oblivala vročina. Ker pa nisem bila edina, sem se v trenutku pomirila, saj je bil razlog mojemu potenju res samo poletje in ne obdobje klimakterija. #hellosummer
Lani v tem času sem bila še na drugi porodniški in med brskanjem po lanskih tekstih sem se spomnila, da sem takrat vstajala med četrto in peto zjutraj, in to ne zato, ker bi se moj, takrat desetmesečni sinko, tako zgodaj zbujal, temveč zato, ker sem imela toliko energije in volje, da sem vstajala kar tako, sama od sebe, ter uživala ob pitju prve jutranje kave ob zori z najlepšim razgledom na strehe lepih starih mestnih hiš. Bila sem spočita in nič mi ni bilo odveč. Najbrž me bodo redki razumeli. #čudakinja
Vse, česar prej nisem utegnila, sem “v drugo” nadoknadila. Ker kljub šestletni pavzi nisem pozabila teh nekaj osnov o hendlanju vseh mogočih situacij, ki te doletijo v fizičnem in psihičnem smislu, je naporen urnik prvega, vznemirljivega in hormonsko precej neuravnovešenega leta “v drugo” meni predstavljal povsem neobremenjujočo rutino in ostajalo mi je toliko več časa za naju s sinom, da sva se lahko ure in ure sprehajala po mestnem središču in se ob tem ves čas zaljubljeno gledala. Samo gledala sva se.
Morda, ker sem “mlada mamica” pri štiridesetih in sem nasploh zelo čustvena oseba, morda, ker so mi podivjali hormoni, morda, ker rada sanjarim in si zmišljujem lepe scenarije, morda, ker sem po horoskopu luft, moj mali sinko pa zemlja (kar je, pravijo, odličen tandem), morda, ker je on preprosto – moj sin. Ja, morda pa res samo zato, ker je on moj sin, si zato večkrat probam predstavljati, kakšen bo, ko bo velik.
Bolj kot vizualno, me strašansko zanima, kakšen bo njegov značaj. Ali bo nežen in občutljiv? Ali bo neustrašen in jezikav? Ali bo vodja ali raje voden? Ali bo kuhar v šolski menzi, neusmiljen odvetnik ali bo slavni roker? To zadnje, ane. Bo spoštljiv in gentlemanski do punc in na splošno pozoren in sočuten? Kakšna osebnost bo? In kaj pa, če bo moj sin – gej? Kaj pa če bog – ej?
Morda se je marsikatera mamica kdaj vprašala, bolj v smehu in šali kot zares (saj to sploh ni mogoče, da bi se Kaj Takega lahko pripetilo NJEJ), medtem, ko je občudovala svojega sina, njen ponos, ki se je rodil v kmečki, malo zahojeni podalpski skupnosti, pod vplivom balkanskega melosa (Nije Važno Šta Je Samo Da Je Muško), med igro s sestrino barbiko in medtem, ko je nase vlekel roza tutu krilce in bleščečo krono od Elze, zraven pa žarel od veselja, … kaj pa če bo gej? Barbike in roza til so sicer precej stereotipni znaki, ki, seveda, niso pokazatelji tega, kakšno spolno identiteto bo imel tvoj dvoletni otrok. Pa smo vseeno previdni. Fantkom kupujemo avtke, ne vitkih barbik z roza torbico. Lej, da bo za ziher. #brumbrum
Pred kratkim sem končno (končno pravim, ker me je Ana nenehno spraševala – Si ga že?) pogledala enega najlepših ljubezenskih filmov z naslovom Call me by your name, ki ga je režiser sam opisal kot oda ljubezni v najbolj čisti obliki. Film opisuje ljubezensko razmerje med sedemnajstletnim Eliom in študentom doktorata, Oliverjem. Ta prečudovit in elegantno posnet masterpiece nam pokaže poželenje, hrepenenje, intimo in nevzdržno vznemirljivo privlačnost med dvema mladeničema in je definitivno poklon ljubezni v svoji najlepši in najmogočnejši obliki, ki ne pozna geografije in ne meja. In definitivno ne spola.
Ker rada sanjarim in si predstavljam, da je moje “navadno hetero življenje” režiral nekdo, ki je mešanica mladega Woodyja in Bertoluccija in imam zato tudi mojo drugo porodniško samo v lepem spominu in le površno in samo občasno z mislijo ošinem realnost, ki me je v tistem letu kar nekajkrat pretresla in pokazala svoj karies na zobeh in precej slab zadah … in ker imam po značaju rada (kot vse tehtnice), da so stvari lepo zapakirane in da se, kot je le to mogoče, spominjam samo lepih trenutkov, si ravno tako poskušam predstavljati in si celo domišljam, da bo življenje mojega sina naravnost čudovito – polno čiste ljubezni, ne glede na to kam oziroma v koga bo le-ta usmerjena in to z nonšalantno ignoranco do preprostega razmišljanja, ki nam jo narekuje naša zdrava kmečka pamet, zapisana v naših celicah. In zakonih.
Naša ljuba civilizirana Evropa je bila ustvarjena na temeljih grške filozofije in rimskem pravu in ne smemo pozabiti, kakšno vlogo je prav v tistih časih imela homoseksualnost. Ne samo da so bile homoseksualne izkušnje dobrodošle, temveč se je o moških, ki so se opredelili samo za ženski spol, pisalo s precej sumničavim tonom. Vse kar danes, toliko let kasneje, odstopa od naučenega ideala v naših glavah, pa je nesprejemljivo in na To radi prilepimo etiketo in To radi stigmatiziramo – če smo samski pri štiridesetih, če smo brez otrok, če smo ločeni, če doživljamo emocionalni zlom, če smo bolni, … če se imata rada dva moška pa sploh! Slednje je tisto, česar se najbolj bojimo od naštetega, postanemo nervozni in zafrustrirani, ker kaj – dva moška, ki se držita za roke, … dajte, nehajte, lepo prosim!
Mi enostavno ne moremo sprejeti definicije ljubezni brez meja, ki je, v resnici, od nekdaj obstajala. Obsojamo jo z visokega. Vprašanje pa je – kdo smo to MI? In zakaj smo tako prestrašeni?
Ampak, kot se za pravo tehtnico spodobi, optimistično zrem v prihodnost in verjamem v nas ljudi – resetirane, lepe in zaljubljene … v najbolj čisti obliki.
“Time makes us sentimental. Perhaps, in the end, it is because of time that we suffer.” – Call Me by Your Name