MLEKARNA SE ZAPIRA…DO NADALJNJEGA
Zdaj je pa res že skoraj ta prava jesen. Vi (večina), ki ste ljubitelji poletja, zdaj jamrate. Mi (bolj redki, čudaki, baje), ki pa nismo, smo pa zdaj končno prenehali vzdihovati. Nikoli ne bo prav za vse. Moj nasvet? Nimam ga.
Že dva torka zapored hočem objaviti tekst (ne še čisto dokončan, a na pol spisan v telefonu) z naslovom Ne razumem putra s pašteto. Pa so teme, ki silijo pod moje prste (ki niso ne puter in niso pašteta) bolj samozavestne, da vsakič povozijo oba. In kaloričen puter in konzervirano pašteto.
Dojenje. Uf, oh, joj, jej, au. Tema, ki jo, tudi, če le mimogrede, kar non-stop obdelujemo in je že od rojstva Malega (in prej od moje TaVelke) kar nekakšna tema stalnica. Ah, ja, to dojenje. Lepo in naporno obenem. Najprej boleče muke, da sploh zalaufa, kasneje trdo delo, da ga postopoma zmanjšaš in na koncu da ga enkrat dokončno odklopiš. Vmes je pa nekaj časa, ja, fino, prijetno in praktično.
In, ja, ja, najbolj zdravo. Ampak o tem KakoJeToZdravo ne bom. Kaj je zdravo in kako zelo je zdravo in kdaj je kaj zdravo…, o tem več niti poslušati ne morem. Kaj šele pisati. In kaj jaz vem o tem, kaj je zdravo. Nekateri, ki žvečijo zeleno in dihajo (in razmišljajo) zen, obkroženi z naravo, lahko izgledajo bledo in nezdravo. In nekateri, ki se požvižgajo na VseKarJeZdravo, dihajo mestni smog in uživajo mestni slog, so veseli in so polni življenja. Verjetno od stebelca surove bilke res ne moreš biti tako zelo radosten? Ne vem. Še včeraj je bila kokosova maščoba najbolj zdrava med maščobami. Danes ni več. In bio moka iz mlina tista ta najboljša. Tudi ni več. Kaj pa jaz vem. Jaz samo poslušam, spremljam, berem in se čudim.
In, ja, ja, dojiti je tudi lepo. Pa o tem tudi ne bom, ker to nikogar ne zanima. Obenem je to (še celo) zame že malce prevelika intima.
Nasveti za dojenje mamicam letijo z vseh mogočih strani. Od prijateljic, frenda gugla, patronažne in svetovalk za dojenje (tistih uradnih in tistih ta samooklicanih). Na koncu najdeš neko svojo rešitev. Če jo. Nobeno pravilo ni univerzalno in ne velja kar za vse. Zato brez pretiranih frustracij, prosim.
Povsod ti ves čas ponavljajo in poudarjajo, kako je najbolje za tvojega otroka, če je dojen. In naštevajo vse pluse, ki jih otrok z materinim mlekom dobi. Razen, da zna biti na začetku “neprijetno”, ne povedo, koliko bolečine in garanja in psihičnega napora ima lahko na začetku novopečena mamica. In potem misliš, da ti pač ne gre, ker prvi, drugi, tretji dan in mogoče še naslednje ni steklo tako kot si si predstavljala (kot so ti prestavili!). In ker vidva ne izgledata tako usklajena in blažena kot tista dva priklopljena na plakatu obešenem v čakalnici pri ginekologu. Dojenje je, kljub temu, da je najbolj naraven proces, kot vožnja s kolesom. Ti in dojenček se vožnje morata še naučiti, da bosta lahko kolesarila v tandemu in da bo kolesarjenje prijetno za oba. Do tja pa je lahko pot dolga. In tega ti nihče ne pove.
Prepolne so, boleče so.
Ragade, mastitis, zamašeni mlečni vodi.
Silikonski nastavki in črpalke.
Na kile lanolina, gora škatel obližev in blazinic.
Leže, stoje in tudi med hojo. Sede pa itak.
Grizenje, ščipanje, praskanje.
Pa tvoja lakota, žeja, frustracija, časovna ujetost in izcuzanost, ko dojiš tudi po 12x na dan (sem štela).
In, seveda, še bi lahko naštevala.
Vse, ki smo imele z dojenjem kakršnekoli težave, smo iz dojenja kar lepo doktorirale (hvala vsem za čestitke) tolikokrat smo to temo obračale in jo secirale na prafaktorje. Priklopi, odklopi. Priklopi, odklopi. Naporno. Lepo. Naporno. Lepo.
Z dojenjem sem zaključila. Tisti dan, natančneje prejšnjo sredo, sem se odločila, da je pravi čas in pobegnila v kino. Ko sem zrla Penelope v njene lepe oči in Javierju v njegovo lepo (možato, ah) srce, sem dobila solzne oči. Mali gre prvič brez dojenja spat, kako bo to šlo, sem se sekirala. In to vse dokler nisem prejela sporočilo od mojega Bika, da “Malega prav briga za tvoje joške, spi kot ubit”. Bum. Ha! Ok, ni vse ena sama velika drama, kot si jaz rada domišljam. Končno sem lahko sproščeno zadihala, obrisala solze in se popolnoma skoncentrirala na Penelope. Ne, na Javierja. Ne, na Penelope. Ne,…
Dojen, dojen je, dojenje, dojenček, dovolj. Ni več dojenček. Mali je že pravi Fantiček. Mlekarna se, od VEDNO ODPRTO, zapira…do nadaljnjega.
Jesenski pozdrav vsem doječim (razumem vas), nedoječim (razumem vas), normalnim (verjetno vas razumem, a vas ne poznam) in nenormalnim (razumem vas) ženskam. Borke moje. Vsaka po svoje. In pa pozdrav vsem trem moškim, ki me berejo (a verjamem, da so danes obupali že v tretjem odstavku)…pozdrav do naslednjega torka.
Do putra in paštete? Najbrž.