ŽENSKA IN HUDIČ
Sto let nazaj (bolj točno osemnajst) sem po nekem naključju s prijateljem pristala na večernem druženju s slovenskimi pesniki in pisatelji v PEN-u. Po še bolj čudnem zaporedju dogajanja, sem kasneje, sredi te poletne noči, bežala pred varnostnikom, ker mi je eden od njih (pisateljev) nabral šopek rož pred parlamentom. Kaj pa drugega. Spomnim se tega šopka. In dobro se spomnim, kaj mi je ta pisatelj povedal. Ravno takrat je, namreč, pisal svoj roman o ženskah in me vprašal, če morda vem – kaj za vraga je tisti hudič pri nas ženskah? Ker v tistem momentu nisem znala izdaviti nič dovolj inteligentnega, pa tudi nič dovolj duhovitega, sem čakala, da mi pove on sam. In mi je pojasnil – “ta hudič pri ženski je ta, da – ko ji poveš, da je lepa, ji hudič to naslednji dan še stokrat ponovi.”
Prav brezvezno se mi je zdelo, kar je rekel. Mogoče sem se celo malo užalila, ker o nas razmišlja tako površno. Ali ne bi raje gledal v zvezdnato nebo (kot vsi Normalni pisatelji) in se spomnil česa bolj globokega od tega, da je nam, ženskam, kompliment na račun zunanje lepote (in ne uma!) tisto – TO, kar šteje. Ker, kaj sem si takrat mislila – najbrž se jaz in moje prijateljice ne utapljamo v zapiskih in se ne izgubljamo v metrih knjig in ne izvajamo vudu obredov na profesorjih zato, da bi bilo nekega dne, ko bomo končno v rokah stiskale svoje dragocene diplome, magisterije in doktorate (in držale vso tisto neprecenljivo znanje v glavah), naše dobro počutje odvisno od dobre frizure, popolno izrisane črte na zgornji veki ali pa od nekogaršnjega še bolj brezveznega komplimenta, da smo – lepe. Halo! Kaj pa notranja lepota, vsebina pred embalažo, duša – ne telo in temu podobne neresnice modrosti?
Te dni (osemnajst let kasneje) se večkrat spomnim na ta najin pogovor. Ko pogledam okoli sebe moje prijateljice in ženske nasploh … ne glede na notranjo lepoto (ki je vsekakor tam), ne glede na vse dosežke, izpeljane projekte, krvavo pridobljene nazive in težko zaslužene položaje, ki jim definitivno dovoljujejo, da bi lahko samo zamahnile z roko in bi se požvižgale na vso zunanjo potrditev in na komplimente okolice, da so hude, se, ja, kljub temu, vsaka bori na svoj način – tudi za lepo embalažo. Tudi če na glas tega ne prizna.
To, da danes histerično vzklikamo, da smo ponosne na vse svoje telesne nepopolnosti in nepravilnosti (v nekih, sicer, nepojasnjenih vesoljskih merilih), ker si to končno upamo, je to bolj upor temu, da smo se nekoč preveč skrivale, kot to, da smo zares najbolj zadovoljne in srečne, ker nam nekaj nekje na trebuhu visi. Vsaka zase se trudi, da bo, tudi v fizičnem smislu, kolikor se le da, najboljša verzija sebe. Ja, kljub lepi duši, ki najbolj šteje. Ja, kljub zrelosti in kljub vsej modrosti.
Ne glede na to pa vsekakor ženske danes (in še dobro) več ne sprejemamo seksizma in ubogi ta moški, ki si upa v naši družbi na glas neprimerno komentirati mimoidočo rjavolasko v najbolj tesno oprijetih hlačah. Jih bo slišal. Aha. Danes ni več dovoljeno niti to, da nam sodelavec reče, da imamo lepa nova očala. Jih bo slišal. Aha. Dovolj imamo primitivnih moških komentarjev in seveda se je še kako vredno boriti proti njim, tem fosilom, ki še obstajajo in se jim zdi smešno, ko šef svojo luštno tajnico malo uščipne v zadnjico. Opa.
Ampak, če bi se nekega dne res to (ščipanje) končalo in bi se moški prenehali obračati za ženskami, in bi prenehali za njimi nevljudno žvižgati, in bi prenehali neprimerno komentirati njihove globoke dekolteje in kratka krilca … ali bi bil naš vsakdan res lepši in lažji?
In čeprav rade rečemo, da se mučimo v previsokih petah predvsem zase, pa nisem ravno prepričana, če bi bile najbolj zadovoljne, če nikoli več od nasprotnega spola ne bi dobile pohvale, kako nam pristoji ta nova rdeča šminka. Aja, ja, notranja lepota, vsebina pred embalažo, duša – ne telo in temu podobne neresnice modrosti …
Nisem tudi prepričana, če se večino žensk v svojih najintimnejših mislih pred spanjem, v resnici, ne sprašuje ali so še vedno Za Kej? Ali so moškim še vedno hude in privlačne ali pa so ti časi že daleč za njimi, ker so zdaj žene / mame / gospe / stare štirideset plus (vse moje kategorije) in zato nihče, niti v sanjah, več ne pomisli na to, da bi jih uščipnil. Da bi me uščipnil. Opa. Aja, ja, saj res, notranja lepota, vsebina pred embalažo, duša – ne telo in temu podobne neresnice modrosti …
Razumem.
Pa vseeno nisem prepričana, če bi bilo veliko vprašanih žensk tako zelo globoko užaljenih, če bi jim prijatelj iz šolskih klopi po polnoči (in po preveč kozarcih) prišepnil “ej, še vedno si seksi” in ne “ej, res cenim tvoje znanstvene dosežke”. Mislim, da bi bili presenečeni nad rezultatom.
Morda pa je imel Vlado vseeno prav.